Leta 1973 sem se priključil ansamblu Tabor, ki je bil tiste čase na širšem škofjeloškem in poljanskem koncu najbolj popularen in zelo uigran komercialni ansambel.

Člani:

Cvetka Lapanja  (harmonika, vokal)

Jure Lapanja  (solo kitara, vokal)

Milan Cankar  (bas kitara, vokal)

Pero Cukman - Cobi  (vokal)

Cedo ; kasneje Jože Debevc (bobni, vokal)

moja malenkost (orgle, vokal)

Igrali smo predvsem slovensko in popularno glasbo iz cele Jugoslavije. Velika posebnost

je bil pevec Cukman Pero - Cobi, ki ni samo originalno imitiral pesmi "Pro art" ampak bil je Cubiju celo zelo podoben! Veliko smo nastopali v domu "Partizan" v Gorenji vasi,

v Cerknem, v Žireh, Škofji Loki, pa tudi na primorskem. Moram se pohvaliti, da smo nastopili pred 25.000 obiskovalci na Škofjeloškem "Izseljeniškem pikniku", kjer smo bili tudi spremljevalna skupina pevca Ota Pestnerja.

Vojaški ansambel

Decembra leta 1975 sem odšel v vojsko in to v Nikšic Črna Gora. Seveda sem že po 14 dneh prišel domov po inštrumente. Tako sem se tudi pri vojakih kar precej ukvarjal z igranjem (oz. sem na racun igranja mnogokrat "hvatal krivine") v vojaškem ansamblu.

V Klubu pa sem bil tudi pomočnik zborovodje, s katerim sva se zelo trudila sestaviti vojaški pevski zbor vseh republik. S tem zborom velike kariere res ni bilo, čas pa je le hitreje mineval!

Po uspešnem odsluženju vojaškega roka, me je leta 1977 povabila k sodelovanju skupina Dim iz Žirov. Ker je bil band že uigran smo kmalu začeli z nastopi. Najbolj imam v spominu petkove in sobotne večere pri Domu na Goropekah, kjer so se dogajali res dobri žuri. Veliko se je plesalo in rajalo, tudi zaslužek ni bil slab, saj smo ob vikendih prodali včasih celo 400 vstopnic na večer.

Člani:

Simon Šubic (kitara,vokal)

Miran Žakelj-Mirc (bobni,vokal)

Brane Šubic (kitara)

Metod Žakelj (bas kitara)

moja malenkost (klaviature,vokal)

V bandu je nastopalo še veliko glasbenikov (cca. 15), med njimi tudi

bobnar Rajko Rakar - Tejč

V začetku leta (natančno 18. 03. 1978) smo ustanovili pet članski band z imenom Sezona. Resno smo se lotili dela. Najprej smo se odpeljali v London, kjer smo kupili nove inštrumente in po dveh  mesecih trdega dela (resnici na ljubo smo se takrat tudi najbolj zabavali) prišli do prvega javnega nastopa pred Zadružnim domom v Žireh.

Kasneje smo nastopali po raznih krajih Slovenije, predvsem pa po škofjeloškem, selškem, poljanskem in primorskem koncu, pa tudi na hrvaški obali - Lovran.

Člani:

Risto Verbič (solo kitara, vokal)

Viki Čadež  (bas kitara, vokal)

Nuša Šorli (vokal)

Cire Erznožnik (bobni, vokal)

moja malenkost (klaviature, hammond, vokal)

Igrali smo bolj zahtevno glasbo, kot so jo sicer tedaj po Sloveniji igrali komercialni ansambli. Veliko dela smo posvetili večglasnem petju, saj smo bili vsi tudi dobri vokalisti. Najraje smo igrali skladbe skupine The Eagles, saj nam je bil to najljubši band, kot nam je večini še sedaj. Imeli smo tudi svoj lasten komad "Zima", ki si ga je izmislil Risto.

Igrali smo tudi skladbe pevcev in skupin kot so: Uriah Heep, Santana, Grand Funk, Deep Purple, Ten Years After, Nazareth, Smokie… pa tudi Atomsko Sklonište, Time in Dado Topic, Linda Ronstadt, Oliver Dragojević, Meri Cetinič … ter izbrano popularno slovensko in jugoslovansko glasbo.

"Zimo" smo poleg Take it easy, New kid in town, Lyin eyes, Free me, Easy leavin', It's so easy, Drivin' me crazy, Bad boy… igrali tudi v Hali Tivoli,  kamor smo bili ob Dnevu Mladosti leta 1979, kot mlada perspektivna glasbena skupina povabljeni na nastop, poleg takrat v Sloveniji zelo popularnih skupin kot so bili: Bumerangi, Prah, Prelom, Jutro, Ave in Horizont.

Še sedaj točno ne vem, kaj se nam je takrat zgodilo. Po zelo uspešnem nastopu v tivolski dvorani, so se nam iz več strani prikazale steze, ki nas bi mogoče popeljale na pot uspeha. Na žalost pa smo končali medsebojno glasbeno sodelovanje in na veselje vseh, ostali dobri prijatelji še danes.

​Decembra leta 1980 sem se v baru Nebotičnik prikljucil k ansamblu Paradox. Tedaj sem prvič okusil sredico in skorjo kruha, zasluženega s profesionalnim igranjem in zabavanjem gostov. Igrali smo vsako noč, razen ponedeljka in sicer od 22h do 04h.Z glasbeno podporo smo spremljali tudi razne umetnike in umetnice, ki so nastopali v barskem programu. Vsako noč se je v 12. nadstropju Nebotičnika rodila nova štorija, ki bi jo lahko vpisal v debelo knjigo 966 zgodb. Člani:Miro Sršen (kitara, vokal)Janez Movrin-John (bas kitara, vokal)Jože Debevc (bobni, vokal)moja malenkost (klaviature, vokal) Igrali smo zelo raznovrstno glasbo: zabavno, pop, narodno-zabavno glasbo, pa tudi staro-gradsko, srbsko kolo, makedonski oro, slavonske melodije itd. Zelo smo se trudili ustreči posebnim glasbenim željam gostov, kateri so svojim kupljenim melodijam radi prisluhnili, predvsem pa je bilo za večino pomembno, da so se preko zvočnikov slišala njihova imena.Po dolgih mesecih nočnega dela smo si privošcili mesec delovnega dopustav sončnem Poreču - hotel Delfin.

V teh letih sem prekinil delo na glasbenem področju, saj sem se poročil

in ustvaril družino. Z ženo pa sva v Žireh odprla gostinski lokal.

Kmalu pa sem začel veliko časa posvečati tudi teniški karieri svoje hčerke Petre.